Na SPREHOD skozi minljivost časa in brezčasnost uglasbene poezije nas je spet popeljala naša ljuba VITA. Na takšno pot nas lahko odpelje samo ONA, umetnica z izrazno močjo, strastjo v glasu in telesu, pripovedovalka, interpretka, igralka, plesalka, pevka. Umetniki, ki jih več ni, z njo brezčasno oživijo. Gregor Strniša. Vitomil Zupan. Jacques Prévert. Jacques Brel. Duša Počkaj. Majda Sepe. Vita je tista izvajalka, ki je sposobna nadgraditi dramatični alt velike Duše Počkaj v skladbi Tvoj lastni obraz ali pretanjeno senzualnost legendarne Majde Sepe v šansonu Človek, ki ga ni, pa tudi šarmantno nonšalantnost Yvesa Montanda v Les Feuilles mortes ali spremeniti cinično noto Jacques Brela v dramatično odigrano in resignirano odpeto prošnjo Ne zapusti me. Vsak njena pesem je zgodba, do potankosti izbrušen gledališki biserni drobec, od mimike obraza do gibov rok in telesa, s poosebljeno glasovno interpretacijo in jasno dikcijo, ki poslušalca spremenita v angažiranega gledalca, ki z njo vztrepeta, se zamisli, razžalosti ali navdušeno zaživi, kajti Vita se s pesmijo razda, se s poetično sporočilnostjo zlije, zgodbo čustveno podoživlja, poje iz sebe, zase in za pozorno poslušalstvo. Tega zna z novejšimi skladbami popeljati tudi v ironijo in satiro, pa tudi nasmejati in povabiti k sodelovanju. Njen šansonsko-jazzovski instrumentalni trio ji zvesto sledi in nadgrajuje njeno izvedbo.
Vse to smo doživeli v sobotnem večeru, 23. marca, v intimnem vzdušju »pariškega« Plesnega foruma. In ta zapis je spomin na hvaležnost za čarobne trenutke z našo VITO, med koncertom in v druženju po njem.

Še spomin na del mojega zapisa, ki sem ga objavil na FB po njenem jubilejnem koncertu, 8. junija 2017, v Cankarjevem domu, v Ljubljani:
»VITE Mavrič nisem nikoli vprašal, če morda ve, ali njeno ime izhaja iz latinske besede VITA in pomeni ŽIVLJENJE ali je okrajšana oblika imena VICTORIA, ki pooseblja ZMAGO. Kakorkoli že, oboje pristaja naši ljubi šansonjerki.
Vita Mavrič je interpretka, ki bi na francoskih odrih prekosila marsikakšnega francoskega šansonjerja (tudi s svojo interpretacijo Les Feuilles mortes v francoščini), dala v koš marsikakšnega nemškega brechtovskega kabaretista, je pevka, ki se znajde v židovskem, ruskem, ciganskem svetu, je cirkusantka in igralka, ki se prelevi v živahnega in žalostnega klovna. Je umetnica, ki bi v evropskem merilu lahko ponesla v svet zgodbe, ki jih piše slovenski šanson, a je ostala doma, med tistimi, ki jo imamo radi in smo se ji sinoči poklonili s stoječimi ovacijami.«

Profesor francoščine

Slavko Deržek