»Njene zgodbe so srčne. Pripovedujejo o lepih časih, lepih ljudeh in ljubeznih brez rezerv.
A najeda jih neizprosna minljivost. Njena interpretacija ni lahka ali blagozvočna.
Glas je raskav. Ob smehu je jok. Vitin svet ima vse. Le časa ne. Vita je preprosto brezčasna«
Jure Longyka, radijec in glasbeni kritik

Vita Mavrič

»Vita Mavrič je že vrsto let zaslužna, da se Slovenci poleg tradicionalnih gledaliških zvrsti lahko pohvalimo tudi z izjemno kakovostnim glasbenim gledališčem, še posebej s šansonom. Z ustanovitvijo Café teatra leta 1994 je prva v Sloveniji zaorala ledino te gledališke zvrsti, ki je v tujini dobro uveljavljena in s tradicijo podprta, pri nas pa se je obdržala samo in zgolj po zaslugi Vite Mavrič. Leta 2000 je kot umetniška direktorica Café teatra ustanovila še festival šansona in ga poimenovala z znamenitim glasbenim podpisom Edith Piaf, La Vie en Rose. Z njim je razvila že drugo zelo uspešno glasbeno-gledališko »blagovno znamko«. V okviru tega žanra je pustila neizbrisen pečat in dragoceno zgodovinsko gledališko sled. S svojo izjemno predanostjo, žarom, energijo, trudom in dobro voljo si je vsa ta leta prizadevala, da slovenski šanson, uglasbena poezija, kabaret in muzikal ne bi bili prepuščeni stihiji ali naključju, temveč da bi našli dom in pogoje za trajnostni razvoj. Vita Mavrič je v slovenskem prostoru unikatna in zelo dragocena gledališka osebnost, brez katere bi bila naša uprizoritvena pahljača precej bolj monokromatska. Še posebej velja poudariti, da se vsa ta leta prebija kot samostojna in neodvisna avtorica, umetnica in producentka in da ji je prav z neomajnim entuziazmom in železno voljo uspelo v tem nelahkem položaju zvrst glasbenega gledališča ne le ohraniti, temveč jo tudi vztrajno plemenititi.

1987 leta začne Vita Mavrič svojo glasbeno-gledališko kariero na odrskih deskah ljubljanskega Mestnega gledališča z glavno vlogo v muzikalu. Kmalu zatem se s prvim samostojnim glasbeno-poetičnim recitalom »Pesem je ženska« dokončno posveti slovenskemu šansonu. V naslednjih letih zasnuje vrsto zelo raznolikih avtorskih glasbeno-scenskih projektov (Ježek, Brecht, Klezmer, slovenski in evropski pesniki ter skladatelji itd.), nastopi v množici TV oddaj in filmskih projektih, izdaja albume in igra v muzikalih. Leta 1994 ustanovi Café teater, ki ga kot umetniška vodja snuje kar dvajset let. Leta 2000 zasnuje mednarodni večer šansonov »La Vie en Rose« ter z njim petnajst let skrbi za razvoj in priljubljenost šansona. S svojimi projekti nadvse uspešno gostuje tako doma kot v tujini. Je Ježkova nagrajenka, prejemnica Župančičeve nagrade, raznih medijskih nagrad, filmske nagrade Ibis za najboljšo žensko vlogo v zadnjem jugoslovanskem filmu »Zbogom Belle Epoque« in nagrade mesta Ljubljana za celoten ustvarjalni opus.

Alja Predan, dramaturginja, prevajalka

INTERVJUJI