Vita Mavrič si je leta 1994 izmislila Café teater in ga kot umetniška vodja ter producentka vodila 20 let, v nadaljevanju pa še festival šansona La vie en rose. Zato lahko povsem mirne vesti zapišem naslovno enačbo.

Ideja o kavarniškem gledališču se je rodila leta 1992 v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. Tamkajšnji Mali oder je takrat bolj ali manj sameval in Vita ga je želela spremeniti v aktiven in družaben prostor s kavarniškimi mizicami, ki bi živel tudi pred predstavami in po njih. Tomaž Pandur, tedanji umetniški vodja Drame, je zamisel z veseljem sprejel in tako se je rodil Kabaret 20. stoletja. Premierna uprizoritev nove scene je nastala še istega leta. Bil je to legendarni avtorski projekt Vite Mavrič, posvečen F. M. Ježku, Ne smejte se, umrl je klovn, ki je intoniral življenjsko pot bodočega Café teatra, četudi je bila ta vijugava in oscilativna, kakor so pač vse življenjske poti.

Ta mariborski začetek lahko razumemo kot nekakšen komet, pravir, ki je napovedal pravo kavarniško gledališče, kakršno je čez dve leti nastalo v Grand hotelu Union v Ljubljani. Sedem let je gledališče domovalo v Grand hotelu Union, in to je čas, ko se je umetniško profiliralo, se razcvetelo in se zasidralo v naš spomin. Povsem legitimo smo ga poročili z nadvse primernim prostorom avstroogrske hotelske kavarne, ki je s svojo tedanjo rahlo »ofucano« opremo, zamolklo razsvetljavo in cigaretnim dimom dodajala ambientalni šarm predstavam in spodbujala občinstvo, da je ostajalo v njej še dolgo po tem, ko je zastor padel. Prva premiera v teh prostorih je bil izvirni muzikal Andreja Rozmana - Roze Arabella v režiji Matjaža Pograjca, z njim so obeležili 90. letnico hotela Union in se takoj tudi uvrstili v spremljevalni program Borštnikovega srečanja.

Leta 2000 je Vita Mavrič kot umetniška direktorica Café teatra ustanovila še festival šansona in ga poimenovala z znamenitim glasbenim podpisom Edith Piaf La vie en rose. Z njim je razvila drugo, zelo uspešno glasbeno-gledališko »blagovno znamko«. Z vrsto uglednih in nadvse uspešnih tujih gostov, ki so kar petnajst let vnašali svežino, nakazovali smeri razvoja šansona in vsakič napolnili Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, je temu dogodku prislužila velik mednarodni ugled, obenem pa se izjemno potrudila tudi za širšo slovensko in mednarodno promocijo. Vsako leto namreč celoten dogodek posnela TV Slovenija ter ga večkrat predvajala v celoti ali po delih, v tematskih oddajah ipd. Posledično so tako nastajali tudi samostojni albumi izvajalcev, glasba, izvajana na festivalu, pa je našla svoje mesto v največjem arhivu slovenskega glasbenega ustvarjanja na RTVS. La vie en rose je z leti postal paradni konj Café teatra in šansona na Slovenskem sploh.

V slovenskem prostoru je Vita unikaten in zelo dragocen gledališki človek, brez katerega bi bila naša uprizoritvena pahljača precej bolj enolična. Njena pot samostojne in neodvisne umetnice ni bila niti najmanj rožnata, kakor tudi pot njene velike vzornice Edith Piaf ni bila. Z ustanovitvijo Café teatra je kot prva v Sloveniji zaorala ledino te gledališke zvrsti, ki je v tujini dobro uveljavljena in s tradicijo podprta, pri nas pa se je obdržala samo in zgolj po njeni zaslugi. Z izjemno gledališko-glasbeno produkcijo, ki že dvajset let nastaja v Café teatru in ki je omogočila prenekateremu mlademu in tudi uveljavljenemu avtorju in izvajalcu, da se je preizkusil v okviru tega žanra, je pustila neizbrisen pečat in dragoceno zgodovinsko gledališko sled. S svojo izjemno predanostjo, žarom, energijo, trudom in dobro voljo si je vsa ta leta prizadevala, da slovenski šanson, uglasbljena poezija, kabaret in muzikal ne bi bili prepuščeni stihiji ali naključju, temveč da bi našli dom in pogoje za trajnostni razvoj na odrih Café teatra.

Alja Predan, dramaturginja in prevajalka